Jezusova molitev je kratka, a močna molitev, ki izhaja iz vzhodne krščanske tradicije, še posebej v monaških skupnostih. Njeno izhodišče naj bi segalo v zgodnjo krščansko cerkev, kjer so jo spodbujali Puščavski očetje v 4. stoletju kot sredstvo za gojenje notranjega miru in stalnega spominjanja na Boga. Preprostost in neposrednost te molitve jo naredijo orodje za kontemplativno molitev, ki jo pogosto ponavljajo kot del prakse Jezusove molitve, da bi priklicali Božjo usmiljenje in okrepili osebno razmerje s Kristusom.

Uporablja se v vzhodnem pravoslavju, vzhodnem katolištvu in nekaterih anglikanskih tradicijah, še posebej v kontekstu duhovne discipline in asketskih praks. Molitev je prav tako sestavni del „Molitev srca“ ali „hesihazma“, ki se osredotoča na tiho, neprekinjeno molitev in dosego duhovne združitve z Bogom. Molitev se pogosto moli z molitveno vrvico (komboskini), kjer vsak vozel predstavlja eno ponovitev molitve in pomaga pri osredotočenih in meditativnih molitvenih praksah.